»Predstava Viktor ali otroci na oblasti navduši z izjemnimi igralskimi kreacijami, ki skupaj z dovršeno režijo, estetsko izstopajočo scensko podobo in pogumnim soočanjem z zahtevnim besedilom, ustvarijo celovito in presežno gledališko izkušnjo.«
»Osupljiv je pogum ustvarjalcev, ki stopajo na oder z avtentičnimi zgodbami, vrhunskimi izvedbami, inovativnimi pristopi ter njihova sposobnost, da s srcem in predanostjo ustvarjajo dih jemajoče predstave, ki se dotaknejo občinstva.«
»To ni zgodba o odprtju goriške severne postaje. To ni zgodba o Kavarni Bratuž. To ni zgodba o Soški fronti, fašizmu ali vseh tragedijah, ki so doletele to mesto. To ni zgodba o Miri, Pepiju ali Slavku. Oni so samo naši vodniki skozi ta kratki izsek zgodovine našega mesta. To je zgodba o ljubezni. O ljubezni ob Soči. O ljubezni sredi tragedije druge svetovne vojne in fašizma v Gorici. O ljubezni, ki ne ve za noben konfin. To je le ena od mnogo zgodb iz Gorice. Lahkotna, kot se spodobi za zgodbo o ljubezni. Konča se na vnovič združenem Trgu Evrope le nekaj let pred skupno Evropsko prestolnico kulture. Naj bo ta zaključek v resnici nov začetek za našo kolektivno zgodbo, ki jo pišemo vsak dan. Naj tudi Gorici, tako kot Mira in Pepi, ne vesta več za noben konfin.«
»Mislim, da imamo lahko včasih zelo globoke pogovore na zelo neverjetnih mestih. Včasih je lažje deliti podrobnosti svojega življenja s popolnimi neznanci in včasih lahko z njimi na novo odkrijemo sami sebe. Pogovori z neznanci so torej potencial, saj nisi obremenjen z zgodovino, in to se mi zdi zanimivo.«
»O seksu nisem želel napisati nič negativnega, saj nimam nobenih težav s promiskuitetnimi ljudmi. Če hočejo biti promiskuitetni, naj bodo, dokler se s tem strinjajo tudi njihovi partnerji in so spoštljivi drug do drugega.«
»Mislim, da imamo lahko včasih zelo globoke pogovore na zelo neverjetnih mestih. Včasih je lažje deliti podrobnosti svojega življenja s popolnimi neznanci in včasih lahko z njimi na novo odkrijemo sami sebe.«
»Želel sem pisati o osebi, ki je doživela izjemno travmatičen dogodek in ki se poskuša ponovno sestaviti, ima potrebo po druženju z ljudmi, vendar ne želi biti s tistimi, ki jih pozna in ki poznajo njeno zgodovino.«
»Ob branju igre se odpirajo številna vprašanja, kot so kakšna je razlika med realnostjo in fikcijo, kakšna je vloga umetnosti v sodobni družbi in v kolikšni meri je mogoče z njo vplivati na zavest družbe.«
»Lahko bi rekel, da smo opravili trikratno delo. Po navadi se igralec ukvarja z enim konceptom, eno predstavo, tukaj pa smo delali, kot da bi ustvarjali tri različne predstave s tremi različnimi koncepti in tremi različnimi estetikami.«
»Idiomatic je bolj gledališki laboratorij kot 'navadna' gledališka predstava: ne gre za gledališki dogodek kot tak, temveč tega zgolj izkorišča za testiranje učinkovitosti prevajalske tehnološke inovacije Idiomatic.«